Déjà vu je ena redkih izkušenj, ki jih je težko opisati in še težje pozabiti.
Stojiš nekje. V pogovoru, v prostoru, na ulici. Nenadoma veš, da se je to že zgodilo. Ne samo da se zdi znano. Veš. Toda hkrati razum pravi, da to ni mogoče. Oba občutka obstajata vzporedno, kar je samo po sebi nenavadno: um trdi dvoje hkrati in oboje doživlja kot resnico.
Ime mu je leta 1876 dal francoski filozof Émile Boirac: déjà vu, »že videno«. Pojav je seveda starejši od imena. Omenjajo ga sveti Avguštin, Dickens in Tolstoj, vsak s svojo razlago, od preseljevanja duš do utrujenih oči. Raziskave kažejo, da ga vsaj enkrat v življenju doživi približno dve tretjini ljudi. Najpogostejši je med petnajstim in petindvajsetim letom, s starostjo pa postaja redkejši. Že ta podatek je zanimiv: pojav, ki se zdi kot napaka, je najmočnejši takrat, ko so možgani najbolj prožni.
Zanimivo je, da ne vemo natanko, kaj déjà vu povzroči. Obstaja več teorij, nobena ni dokončna. In prav ta nedorečenost ga naredi za zanimiv objekt opazovanja.
Nevrološke razlage se osredotočijo na napako v procesu kodiranja spomina. Možgani morda napačno označijo novo informacijo kot shranjeno, kar ustvari občutek poznanosti brez dejanske izkušnje. Nekateri raziskovalci ga povezujejo s kratkotrajnimi motnjami v hipokampusu, delu možganov, ki procesira spomine. Druga razlaga govori o dvojni obdelavi: zaznava po dveh poteh prispe v zavest z drobnim zamikom in drugi prihod se zdi kot ponovitev prvega. Delček sekunde razlike, ki ga doživimo kot večnost poznanosti.
Kognitivna psihologinja Anne Cleary je pojav pripeljala v laboratorij. V virtualni resničnosti je ljudi vodila skozi prostore, ki so bili po razporeditvi skrivaj podobni prostorom, ki so jih videli prej, le da so bili drugače »oblečeni«. Tako ji je uspelo sprožiti déjà vu. Znana ni bila vsebina, temveč vzorec: prostor, razmerja in geometrija trenutka. Možgani so prepoznali obliko, ne spomina.
Filozofi so ga obravnavali drugače. Henri Bergson je ločeval med »spominom navzočnosti« in navadnim spominom. Trdil je, da se pri déjà vu srečamo z zavedanjem lastnega zaznavanja, kot da za trenutek opazimo, kako opazujemo. Ta metakognitivni obrat je danes ena zanimivejših teorij: déjà vu kot redek trenutek, ko se zavest za hip zazre sama vase.
Obstaja tudi zrcalni pojav, ki je morda še bolj nenavaden: jamais vu, »nikoli videno«. To je trenutek, ko nekaj popolnoma znanega, na primer beseda, obraz ali lastna dnevna soba, nenadoma deluje tuje. Če déjà vu novo označi za znano, jamais vu znano označi za novo. Skupaj povesta nekaj pomembnega: občutek poznanosti ni lastnost sveta. Možgani ga dodajo zaznavi, pri tem pa se lahko tudi zmotijo.
To se ujema s tem, kar o spominu vemo širše: spomin ni arhiv, ki bi ga odpirali, ampak rekonstrukcija, ki se vsakič sestavi na novo. Déjà vu je morda trenutek, ko ta gradbeni proces za hip zagledamo pri delu. Kratek pogled za kulise predstave, ki jo sicer gledamo, ne da bi vedeli, da je predstava.
Skupno vsem razlagam je, da déjà vu ni navaden trenutek. Nekaj v njem prekine običajni tok doživljanja. In ravno ta prekinitev je morda tisto, kar je vredno opazovati.
Kaj se dogaja v tebi, ko te déjà vu ujame? Večina ga opazi in potem pusti mimo. Redki se ustavijo in vprašajo: zakaj se je zdel znan? V katerem kontekstu? Kaj se je dogajalo, preden se je pojavil?
Ne iščemo vzročne razlage. Iščemo vzorec pozornosti. Déjà vu pogosto nastopi v trenutkih zbranosti, tihe prisotnosti ali nizke kognitivne obremenitve. Pogosteje se pojavi na novih krajih, ob utrujenosti, na potovanjih, v obdobjih, ko se življenje hitro spreminja. To ni dokaz ničesar, je opažanje, ki ga je vredno zapisati.
Morda je od vprašanja »kaj je déjà vu« zanimiveje, kako pogosto se pojavi in v kakšnih okoliščinah. Znanost lahko meri povprečja. Tvojega vzorca ne more izmeriti nihče drug, ker se dogaja samo tebi. To so podatki, ki jih lahko zbereš le ti.
Opomba: če se déjà vu pojavlja zelo pogosto, traja dlje časa ali ga spremljajo drugi nenavadni občutki, je to vredno omeniti zdravniku. V redkih primerih je lahko povezan z nevrološkimi vzroki.